Komentar po prvem veteranskem EP na Češkem

Rokycany SLO zlata jama

Premierno evropsko veteransko prvenstvo v Rokycanyju, mestu nedaleč od češke pivovarske prestolnice Plzena, je bil – met v polno. Končno, bi se reklo. Veterani, ki predstavljajo velik delež v kegljaški srenji, so naposled le dobili svoje tekmovanje pod okriljem WNBA/NBC tudi mednarodni sceni. Vprašanje je le, zakaj evropsko oziroma, zakaj ne svetovno. No, slišati je, da bo to po tem uspešnem eksperimentu prej ko slej tudi postalo, kot se je to v preteklosti že zgodilo in kasneje statusno nadgradilo. Denimo z evropskimi prvenstvi mladincev (sedemkrat, 1969 – 1981) in kadetov (trikrat, 1993 – 1995, ko je bil naš Sandi Sajko evropski prvak). Ali z evropskimi članskimi prvenstvi (petkrat, 1949 – 1964), kjer je na zadnjem, leta 1964 v Budimpešti, s tremi zlatimi medaljami blestel naš Miro Steržaj (zmagal je posamično, v paru s Francem Mlakarjem in ekipno), evropski prvakinji sta bili v dvojicah tudi Cvetka Čadež in Barbara Bulić.

Rokycany, ki je v tamkajšnji športni dvorani kar tri tedne gostil kegljaška prvenstva v štirih različnih kategorijah,  bo nasploh ostal sijajno zapisan v SLO kegljaških analih (zato se bo hitro pozabilo, da se je temperatura v dvorani zaradi okvare spustila celo do borih deset stopinj in da so prirediteljem zaradi dolgotrajnih dogajanj počasi že pojemale moči). Začelo se je z zlatima medaljama Vida Ponebška posamezno in v kombinaciji na svetovnem pokalu U 14, nadaljevalo pa s sedmimi medaljami na SP U 18: zlato Nataše Radić posamezno in v kombinaciji, ekipnim fantovskim srebrom in v tandemu (Tilen Topolšek, Anej Krajnc) ter bronastimi kolajnami Tineta Vidmarja v sprintu, dekliške ekipe in tandema Nataše Radić in Tine Mržljak. Tako, da je bila Slovenija z izplenom 2-2-3 pred Nemčijo najuspešnejša država kadetskega SP. In končalo seveda z veteranskim EP, na katerem je bila Slovenija s štirimi odličji (1-2-1) za Nemčijo druga najtrodfejnejša država. Majda Lužar prva v tandem mixu, Lidija Pirman druga posamezno, Izet Lemezović drugi v tandemu in Darko Bizjak tretji posamezno. Vau, vseskupno torej 13 medalj (5-4-4) na tritedenski češki misiji (žal brez ene same članske)!

V Cerknici do vstopnic za EP le s +600

Na po šestih kvalifikacijskih turnirjih se je konec lanskega in v začetku letošnjega leta za vstopnice za uvrstitev na EP potegovalo skupno 322 udeležencev/k (263 moških in 59 žensk). V Cerknici je s 643 keglji zmagal Vojko Lapanja (Pivka), vendar je bil v Rokycanyju zgolj navijač, ker si je bojda poškodoval ramo. Namesto njega je vskočil petouvrščeni Izet Lemezović (Miklavž), ki je to s srebrom v mixu nadvse hvaležno izkoristil. In najbrž pozabil na smolo, ki jo je doživel na Notranjskem, ko sta ga s prav tako 613 keglji prehitela Julijan Puntar in Ludvik Novak (odločalo je čiščenje). Torej kar peterica prek šeststotice (presegla sta jo še dva kegljača), medtem ko je na ostalih prizoriščih padla le ena, v Bački Topoli je Srb Pantić podrl 609 kegljev. V češkem Blanskem jih je domačin Červenka podrl 595, Dalibor Tuček, ki je na EP osvojil srebro posamezno in bron v mixu, je bil šele peti. V Oroszlanyju na Madžarskem je domačin Zelenyak zmagal s 567 klini, v nemškem Erfurtu (102 udeleženca), domicilnem mestu NBC, Hans Dippold, ki je postal evropski prvak, 598. Najskromnejšo cifro med zmagovalci predtekmovanja je v Varaždinu postavil Hrvat Marković (552).

Frančiška Stare Novak je zmagala v Cerknici (563) pred Pirmanovo (562), Flisarjevo (556), Pertocijevo (548) in Lužarjevo (547), ki se je kot petouvrščena vseeno uvrstila na EP in s Čehom Zdenekom Vymazalom – osvojila zlato v mixu. V Blanskem je bila prva domačinka Dobešova (572), v Sterzingu Helene Gamper (505), podpredsednica italijanske kegljaške zveze, ki se je z našim Izetom dokopala do srebra v mixu. V nemškem Poingu je zmagala Gitta Heym (545), nova evropska prvakinja in bronasta v mixu, v Bački Topoli pa Kandićeva (566), medtem ko ni znan razplet ženskega turnirja v Varaždinu.  In kako zanimivo, če ne že kar neverjetno, prav oba petouvrščena kvalifikanta, Izet in Majda, sta kot srečna poraženca alias Lucky loserja nazadnje prišla do medalj!

SLO deveterica prepolna odličij

Deveterica, ki je SLO oldtajmersko kegljanje zastopala na Češkem, je profilirana druščina z bogatimi referencami na domači in tudi mednarodni sceni. Nekdaj in nekateri še dandanes na članski, zdaj pa na veteranski. So redni udeleženci državnih veteranskih prvenstev, na katerih so štirje kegljači osvojili 18 medalj (13-2-3), pet kegljačic pa 11 medalj (2-5-4), skupno torej 29 odličij (15-7-7). Darko Bizjak in Ludvik Novak sta daleč uspešnejša udeleženca DP, ki ima tako rekoč stalni tekmovalni domicil v Celju, oba sta bila po šestkrat državna prvaka in sta osvojila po eno srebrno in bronasto kolajno. Zmagovalni naslov je pred petimi leti osvojil tudi Julijan Puntar, Izet Lemezović je bil leto kasneje tretji.  

Darko Bizjak, častni občan Postojne, ki zdaj igra za Pivko, je kajpak poglavje zase. Legenda, eden največjih SLO kegljaških velemojstrov, as, zvezda… Kar petkratni svetovni rekorder, dvakrat posamično na 200 lučajev (1992 in 1998), enkrat v kombinaciji in dvakrat ekipno. S SLO reprezentanco trikratni svetovni prvak (1992, 1994, 2002), z nemškim Plankstadtom, kjer je igral devet let, trikratni svetovni klubski prvak, dvakrat prvi kegljač nemške lige… Dovolj oziroma preveč za naštevanje vsega. In zdaj še bron na prvem evropskem prvenstvu, ki sicer ni to, kar je naskakoval, a vendar je – zgodovinsko.

Med našimi dekleti je Lidija Pirman naslov državne veteranske prvakinje osvojila predlani, ima še srebro in, kar je še vrednejše, dva naslova državne članske prvakinje v mixu z Damjanom Hafnarjem (2016 in 2019). Veteranska prvakinja je bila leta 2011 tudi Frančiška Stare Novak in ima še bron z DP. Majda Lužar, ki se je na EP uvrstila kot peta na kvalifikacijskem turnirju v Cerknici, ker so v tirolskem Sterzingu/Vipitenu nastopile le tri tekmovalke, srebro in bron. Poldka Pertoci, ki prav tako igra v najvišji slovenski ligi, je bila trikrat veteranska podprvakinja, Rozi Flisar je igrala na kar 15-ih veteranskih DP, bila pa je dvakrat tretja.

Izi evropski vicešampion

Tudi Maribor, mesto najtrofejnejših državnih moštvenih prvakov, ima medaljo. A to pot ne Konstruktorjevo, v kronologijo dobitnikov prvega srebra na prvem evropskem prvenstvu se je kot klub zapisal KK Miklavž. Po zaslugi Izeta Lemezovića. Pardon, odslej  gospoda Izeta Lemezovića. Rockyja.  Enega največjih SLO kegljaških fanatikov, ki je na vrhuncu svoje kariere sicer presedlal h klubu v višjem tekmovalnem rangu, a je po srcu in duši (a tudi članstvu) še zmeraj tudi – Lokos.

Kakšna razburljiva zgodba v zvezi z njegovo udeležbo na EP! Sreča in nesreča sta se dobesedno poigravali z njim. Najprej tisti manjkajoči kegelj na čiščenje v Cerknici in navzlic odličnemu rezultatu (613) veliko razočaranje po šele petem mestu. Nakar ga pet pred dvanajsto osreči vest, da po odpovedi Vojka Lapanja vendarle potuje na Češko. Tam pa spet triler. Po posamičnem nastopu je bil sprva uvrščen na 16. mesto, kar je pomenilo uvrstitev v osmino finala. Nakar naslednje jutro izve, da je sedemnajsti, ker da so sodniki spregledali rezultat enega od konkurentov! A se je pobral in se potem v tandem mixu z Italijanko Heleno Gamper skozi iglino uho (15. mesto) prebil naprej. A stresov še ni bilo konec. V četrtfinalu in polfinalu sta napredovala po dodatnem razigravanju (t.i. Suden Victory), ki je bolj ali manj čista tombola. No, in brez nje ni šlo tudi v finalu, kjer pa se je zalomilo, potem ko jima je v drugem setu za izenačenje in morebitno podaljšano igro ter potencialno tudi za zlato zmanjkal en samcat kegelj. Ne čudi, da sta naslednji dan ostala brez prave energije in motivacije, Izet je bil v play outu posamičnega dela prvenstva 21. (520), Helene, ki je dosegla celo drugi najboljši rezultat kvalifikacij (586), pa v play offu 15. (524).

Izi je po teh razburljivih dogajanjih v Poldkinem in Borisovem spremstvu jadrno zapustil Rokycany in v petek sva že sedela za že leta uveljavljenim stalnim taborskim omizjem, kjer je dodobra utrujeni prvi evropski podprvak v mixu med drugim povedal:

»Seveda sem srečen in ponosen, saj srebrna evropska medalja v disciplini, v kateri sem že kar udomačen, ni mačji kašelj. Nepozabni ostajajo občutki, ko daleč od doma na podiju stojiš pod slovensko zastavo in prisluhneš državni himni, Zdravljico so namreč predvajali ob otvoritvi prvenstva in potem še ob razglasitvi in podelitvi odličij v tandem dvojicah, kjer je s češkim soigralcem slavila naša Majda Lužar. Bilo je razburljivo in naporno, sreča in nesreča sta si venomer podajali roke, toda kolajna je osvojena. Ta je še toliko bolj dragocena, ker sem šele večer pred začetkom prvenstva izvedel, da bom kot nadomestni igralec vendarle med udeleženci. Da bom v nedeljo torej v Rokycanyju, in ne v Slovenj Gradcu, kjer sem bil prijavljen za svoj še drugi nastop na 200 lučajev! S klubsko kolegico in kolegom smo do prizorišča v dvorani, ki jo večinoma zasedajo hokejisti, potovali celih devet ur, ker smo obtičali v koloni pred Salzburgom, ta je nastala zaradi prometne nesreče. Bivali smo v hotelu Victoria, kjer sta malo pred tem domovali tudi naši članski reprezentanci, moj cimer pa ni bil nihče drug kot Vojko Lapanja, namesto katerega sem nastopil na EP! Vse skupaj me je stalo dobrih 400 evrov, a mi ni žal za ta denar, saj je šlo za zgodovinsko tekmovanje. Menim pa, da bi za vso logistiko v bodoče morala poskrbeti naša kegljaška zveza. Tudi za športno opremo, da bi torej nastopali v nacionalnih dresih, kot so to recimo prakticirale nekatere druge države. Vendarle smo zastopali tudi Slovenijo, in ne le svoje klube. No, verjamem, da se bo to v prihodnje tudi zgodilo. Prejel sem ogromno čestitk, med njimi sem bil še posebej vesel tistih od mojih kolegov iz KK Miklavž in KK Lokomotiva. Hvala vsem! V svoji dolgoletni kegljaški karieri sem osvojil že kar veliko odličij, toda ta srebrna medalja in naslov evropskega veteranskega podprvaka s Helene Gamper je seveda krona vsega mojega športnega in kegljaškega izživljanja«.

 

Tekst: Borut Planinšič st.