Prvaki le za tri ure

Konec je. Konec 28. državnega prvenstva ter upanja in sanj o napredovanju v drugo SLO ligo. Ponesrečil se je še devetnajsti poizkus, da bi guljenje tretjeligaških klopi naposled le zamenjali za višji tekmovalni razred. Še tretjič se moramo sprijazniti s papirnatim nazivom podprvakov, srebro smo namreč že osvojili v letih 2002 (takisto 26 točk) in 2017 (24 točk). Kot je z veliko mero razočaranja in sarkazma sinoči pripomnil sicer totalno naspidirani kapetan Igor – bili smo prvaki, toda le tri ure. Včeraj med četrto popoldne in sedmo zvečer, potem ko smo v Trbovljah na tekmi zadnjega kroga opravili z Rudarjem oziroma, ko se je na Koroškem končal dvoboj med Slovenj Gradcem in Rušami. Slednji so zmagali s 6:2 (3247:3209), po visokem seštevku podrtih kegljev valda zasluženo, in se s točko prednosti še drugič uvrstili v drugo državno ligo. In spodobi se, čeprav s še takšnim cmokom v grlu, da velikim rivalom sezone korektno čestitamo! In to je bilo pravkar storjeno.

Nam pa v tolažbo preostajajo srebrne kolajne. In iskanje izginulih desetih točk (ob ducatu zmag). Za mikro analize bo še čas, takole na prvi pogled pa izstopa par spodrsljajev, ki jih bo težko pozabiti in preboleti. Denimo remija v Taborki proti Brežicam (-23 kegljev) in Ceršaku (kljub+57). Pa 2:6 v Slovenski Bistrici (-25), 3:5 v Brežicah (-62) in 2:6 v Ceršaku (-34). Vse tesno in le en prepričljiv poraz (1:7 in -108 proti De Vesti). A na koncu je bilo usodno. Četudi je naravnost neverjetno, da tako izenačeno moštvo z vsemi šestimi visokorangiranimi igralci na lestvici povprečij in z daleč najboljšim povprečjem v ligi (recimo za celih 60 kegljev višjim od novih prvakov) ni tudi zmagovalec prvenstva. Za primerjavo prejšnji prvenstvi v 3. SLO ligi: predlani je Konstruktor 2 slavil s povprečjem 3213 kegljev (Lokosi 3168), lani Keglbar Lovrenc s 3238 keglji (Lokosi 3186), obema je to zadostovalo za napredovanje. Letos pa Ruše z (zaokroženim)  povprečjem 3202 keglja (Lokosi 3261)! In če to ni smola, no, smola na kvadrat. Neverjetno!

 

Rezultati tekme 18. zadnjega kroga v 3. SLO ligi – vzhod, Trbovlje, sobota, 23.3.2019

 

Rudar 2 – Lokomotiva 3:5 (3108:3252)

 

Aleš Belina – Igor Skaza 0:1 (495:574)

Janez Kološa – David Petek 1:0 (537:531)

Uroš Gorišek 228/Andrej Bočko 233 – Erik Haložan 0:1 (461:549)

Marko Vezovišek – Željko Skrober 0:1 (513:533)

Tadej Tušek – Mirko Harc 1:0 (581:549)

Matej Koren – Dalibor Katavić 1:0 (521:516)

 

Končni vrstni red v 3. SLO ligi 2018/19:

1. Ruše 27 točk (napredujejo v 2. SLO ligo)
2. Lokomotiva Maribor 26
3. Brežice 24
4. Ceršak 2 20
5. Impol 18
6. De Vesta 17
7. Konjice 2 16
8. Slovenj Gradec 13
9. Pivovarna Laško 12
10. Rudar 2 7 (izpade iz lige)

 

 

V Ceršak po zvončke in trobentice

Lokosi včerajšnjo soboto, 23. marca nismo preživljali pod srečno zvezdo. Zalomilo se je prvi ekipi (kljub zmagi v Trbovljah), ki se ji je za las izmuznila druga liga. V približno istem večernem času, ko smo prek interneta napeto sledili drami v Slovenj Gradcu, kjer so Rušani dosegli želeni cilj, smo dolgih nosov, k sreči pa ne tudi praznih rok, v Ceršaku ostali tudi člani drugega Lokomotivinega tima. Tekma predzadnjega kroga v 1. ligi OTS Maribor je namreč odpadla, kajti domačinom ni uspelo sestaviti popolne ekipe in bo po podpisanem protokolu registrirana z zmago v našo korist, s čimer smo si že zagotovili najmanj tretje mesto, zelo blizu pa smo naslovu podprvakov. Na steze sta se podala le po dva igralca v rumenih in modrih majicah, nakar naj bi naša četverka opravila trening na kegljišču, ki bo prihodnjo soboto gostilo tretji krog regijskega posamičnega prvenstva.  Tako smo se z zaprepadenimi domačini in v lastnih vrstah bili zmenili. A je padlo v – Muro. Nekaterim iz naše ekspedicije se je namreč začelo brezglavo muditi, bojda na čago, ki jo je ob zaključku prvenstva pripravljala prva ekipa KKL. Čeprav se je takrat že vedelo, da iz njenega napredovanja ne bo nič in da z velikimi upi načrtovano veseljačenje utegne ispasti bolj klavrno.  Škoda, škoda oziroma skrajno neresno, kajti trening kot nadomestek za propadlo tekmo bi bil v času, ko nas čaka še kar nekaj pomembnih nastopov (članska in veteranska posamična prvenstva, zadnji krog za podprvaka v ligi…), nadvse dobrodošel. In nemara nas je prav takšen neodgovoren odnos stal naslova regijskih prvakov, ki se ga bodo sedaj veselili Lendavčani. No, vse skupaj se je na koncu na žalost sprevrglo v nekakšen zablodeli izlet v preddverje Avstrije z nabiranjem zvončkov (naši sosedje jim pravijo visibabe), brezkončnim nakladanjem in zaradi preranega odhoda ter precejšnje zamude na prizorišču tudi bolj ali manj neprostovoljnim ogledom predhodne tekme med Tehnotimom in Krilatim kolesom (Mariborčani so sicer zmagali, a nas ne bodo več ujeli, kar je ob vseh cirkusih tega dne pravzaprav še edina tolažba).

In tako smo na istem kraju in v istem času postali žrtve kar trojne frustracije – obrisali smo pod nosom za tekmovalni in vadbeni nastop, in kar je še najbolj tragično, virtualno tudi za tako željeni naslov tretjeligaških prvakov naših prvotimcev. Preveč, da si prvega spomladanskega vikenda ne bi želeli čimprej pozabiti!

 

Nesojeni (prikrajšani, nepotešeni in nategnjeni) udeleženci neodigrane tekme v Ceršaku: Branislav Trglavčnik, Tomaž Šinko, Borut Planinšič, Dejan Koser, Peter Korpar, Leon Polše, Jože Matulin, Danijel Mernik (vodja ekipe), Vinko Pernek (fotograf).

 

Tekst: Borut Planinšič st.

Foto: Željko Skrober, David Petek in Vinko Pernek