Kegljaški klub Lokomotiva Maribor

Maribor danes premore zgolj še tri kegljišča. Poleg šeststeznega v dvorani Tabor (zgrajenega leta 2005) in dvosteznega pri glavni železniški postaji, v katerem domuje KK Krilato kolo, obratuje še dvostezno kegljišče KK Lokomotiva v železničarskem naselju Kolonija na Taboru. Toda nekoč je bilo tovrstnih športnih objektov na pretek: Gambrinus, Turist, Poštar, Konstruktor, MTT, Habakuk… Kegljanje že od nekdaj velja za zelo razširjeno in priljubljeno športnorekreativno zvrst, številna kegljišča so (bila) tudi v neposredni mestni okolici: Ruše, Fala, Lovrenc na Pohorju, Miklavž, Prepolje, Starše, Ceršak…

Kegljišče Lokomotive v Kurilniški ulici, ta se je nekdaj imenovala Komenskega ulica, so s prostovoljnim delom in s pomočjo sindikata leta 1951 zgradili železničarji, organizirani v okviru krožkov Štajerc in Kurilnica. Sprva je imelo le eno asfaltno stezo, keglje so postavljali ročno. Leta 1952 je objekt dobil še manjše klubske prostore. Pomembno spremembo je kegljišče doživelo leta 1956, ko je bila zgrajena še druga steza. Leta  1962 so bili dograjeni klubski upravni prostori. Tehnološki razvoj je leta 1969 omogočil namestitev avtomatov za postavljanje kegljev, hkrati sta bili prenovljeni stezi, ti sta bili leta 1979 plastificirani. Leta 1990 je bila dograjena nova klubska soba. Leta 1992, ob 40.obletnici delovanja kluba, sta stezi dobili novo plastično prevleko. Ob proslavljanju klubskega abrahama so bili leta 2002 nameščeni novi avtomati Funk. Leta 2006 so bili nameščeni keglji Syndur Top, ki se precej razlikujejo od dotedanjih klasičnih kegljev, istega leta je bilo asfaltirano parkirišče pred kegljiščem. Leta 2007, ob 55.obletnici Lokomotive, so plastično prevleko nadomestile plošče, ki predstavljajo novo revolucionarno spremembo v razvoju kegljanja. Istega leta je krožek Avto Hoče ob asistenci Krovstva Fermišek zgradil družabni prostor, pravzaprav kadilnico pred kegljiščem. Leta 2008 so bila opravljena obsežna obnovitvena dela, kot so rekonstrukcija sistema centralnega ogrevanja, klimatizacija, istalacije za avtomatiko… Leta 2009 je klub poskrbel za internetno povezavo, obnovljene so bile elektroinstalacije, opravljen je bil oplesk fasade in klubskih prostorov. Leta 2012, ob 60.obletnici kluba, so bili temeljito prenovljeni klubski prostori, hkrati pa tudi samo kegljišče. Leta 2015 so bila opravljena obsežnejša obnovitvena dela (strop, streha).

Kegljišče na Lokosih, kot v žargonu radi rečemo, je kljub svojim častitljivim letom skrbno vzdrževan, klimatiziran in avtomatiziran športni objekt, ki ljubiteljem te prastare športne in družabne igre nudi optimalne razmere za njih aktivnosti. Predvsem rekreativne in vadbene, v precejšnji meri pa tudi tekmovalne. Čeprav je škoda, da navzlic dolgoletnim željam in tudi številnim obljubam (nekoč smo že simbolično vkopali temeljni kamen) ni pridobil še dodatnih dveh stez. Kar je pogoj, da lahko gosti tudi višerazredna tekmovanja. Nekajkrat smo že bili blizu uresničitvi tega davnega sna, no, nemara še bo. Kajti Slovenske železnice so kot nekakšna mama Lokomotive vselej izkazovale veliko posluha za potrebe njenih kegljačev. Gre za zavidljivo tradicijo zavezništva, ki traja že šest desetletij in pol. Diamantni poroki bo torej kmalu sledila platinasta!

Kegljišče, stisnjeno med železniškimi tiri oziroma med centralnimi delavnicami in najmogočnejšo opečnato stavbo v železničarski koloniji, je izpisalo in še piše nešteto neminljivih zgodb. Od športnih do ljubezenskih. Da, tudi slednje so bile. In bodo. Ena takih se denimo tiče tudi na žalost že pokojnih Mare in Vinka Mandla in velika škoda je, da njun sad Vinko mlajši ni nadaljeval kariere enega najobetavnejših kegljačev v zgodovini kluba.

O tem, za kako dolgo obdobje klubskega delovanja gre, najbolj zgovorno priča podatek, da ne živi več nihče od ustanoviteljev oziroma najzgodnejših članov kluba. Kvečjemu še redki tedanji postavljači kegljev, kajti tudi oni so se morali umakniti neusmiljenemu napredku tehnologije že pred skorajda pol stoletja. Bili so kajpak nepogrešljivi, a v antologiji kluba pomemnejše mesto vendarle ohranjajo številni skrbniki in vzdrževalci oziroma gospodarji kegljišča, kot so bili Silvester Bratuša, Metod Božeglav, Dušan Poljšak, Rudi Rotman, Vinko Mandl, Vili Balan, Jože Goričan, Mirko Lukić, Anton Brumen…, Vse do Franca Ilešiča in Tomaža Šinka, ki dandanes skrbita za nemoteno delovanje prizorišča brezštevilnih veselih in žalostnih, srečnih in nesrečnih, smešnih in manj smešnih komedij, tragedij in dram, ki so bile in bodo neizogibna stalnica dogajanj v kegljarni (ta izraz prav pristoji, ker zbuja asociacijo na – tovarno, kar v dobršni meri tudi je, v kakršnem koli že pomenu si to predstavljate) na Kurilniški 6. Pri čemer seveda ne gre zanemariti vloge obeh zadnjih znanih opremljevalcev in serviserjev kegljišča, gospodov Meznariča iz Medvod in Uedla iz Avstrije.

Lokomotivino kegljišče je bilo in je zbirališče zaljubljencev v kegljanje. Zvrstilo se jih je par sto v tekmovalnih ekipah in par tisoč v skupno 53 krožkih, ki predstavljajo neločljivo in nepogrešljivo vez s klubskim jedrom, pravzaprav enega izmed temeljev obstoja kluba, ki sodi med najstarejše športne kolektive v slovenskem kegljanju in športu nasploh.

Viva Lokomotiva!