Pred osmerico veličastnih še finale

 KP KKL – tekmovanje s tradicijo in ugledom

Klubsko prvenstvo Lokomotive. Letošnje s spoštljivo zaporedno številko 23, začenši s sezono 1991/92. Zato brez zgodovine ne gre. Gotovo so se Lokosi za naslove prvakov borili že prej, a zapiski o tem niso bili najdeni. Žal. No, trikrat ga vmes ni bilo. Bodisi so ga pozabili organizirati bodisi ga nepozabni Vinko Mandl ni požegnal, čeprav smo bili vsi prepričani, da res igramo za klubsko prvenstvo. Vsaj enkrat se je namreč zgodilo, da tekmovanja ni priznal. Takšen je bil, kadar smo ga ujezili, ali pa njemu samemu krogla ni stekla najbolje, vse pa je bilo nemalokrat pogojeno tudi s količino zaužitih maliganov, haha. Pač legenda in takšnim se menda vse oprosti. No, vprašanje je, ali mu je tudi Pero Rakovič, ki je, če se ne motim, ostal brez vsaj še enega naslova. Jože Golob, takisto legenda, je bil v naši zabeleženi kronologiji leta 1992 prvi prvak, nakar je na svojo drugo titulo moral potrpeti celih 20 let (štirikrat je bil tretji). Neverjetno! Način tekmovanja se je venomer spreminjal, menjavale so se tudi discipline (200, 160, pa 120…), pač, kakor si je kdo od šefov izmislil, dokler nam leta 2010 ni bilo vsega dovolj in je klubska vlada sprejela bolj celovit tekmovalni pravilnik, tako da zdaj že petič igramo po enotni formuli 3+1 s končnico Final Eight.

Glavna trofeja le enajsterici

Le četverici je uspelo ubraniti naslov prvaka, in to s(m)o: Borut Planinšič – dvakrat (zmagovalni hat-trick 1998 – 2000) ter Vinko Mandl, Simon Mali in Peter Rakovič po enkrat. Najtrofejnejši udeleženec prvenstev sem z enajstimi uvrstitvami med tri in s petimi zmagovalnimi naslovi pisec teh vrstic (5 – 4 – 2), po šestkrat sta bila med prejemniki pokalov Jože Golob (2 – 0 – 4) in Peter Rakovič (3 – 3 – 0). Zanimivo, da nikoli ni uspelo zmagati Srečku Lešniku, nekdaj odličnemu oziroma najboljšemu igralcu Lokomotive. Pokale si je doslej prikegljalo le 20 igralcev, in samo enajstim je uspelo zmagati, no, letos bomo zagotovo dobili še enaindvajstetega nagrajenca oziroma dvanajstega prvaka. Najštevilčnejša udeležba je bila zabeležena leta 1995, ko je tekmovalo 28 kegljačev, ki so se morali na steze podati kar osemkrat. Enkrat, leta 1998, se je tudi zgodilo, da sva bila prvaka dva, poleg mene še Željko Skrober. Zbrala sva namreč enako število kegljev, a ker je bilo tekmovanje izvedeno površno, se ni dalo ugotoviti, kdo je bil boljši v čiščenju. Prvak z najvišjim povprečjem na 200 lučajev Borut Planinšič (881,7 v štirih nastopih leta 1999), na sedanjih 120 lučajev pa Janez Podgoršek (574,0 v treh nastopih leta 2010), a tudi ta rekordni dosežek bo letos očitno skenclan. Odkar od leta 2013 igramo po formuli 3+1, smo se vsakič, torej po petkrat, v finale uvrstili Rakovič, Volšek, Planinšič in Lemezović. Tekmovanje se je seveda večinoma odvijalo na kegljišču Lokomotive, a nekaj krogov je bilo odigranih tudi v Slovenskih Konjicah in v dvorani Tabor ter na Ptuju.

Skratka, bogata tradicija dokazuje, da se je tekmovanje prijelo, da je pridobilo ceno med Lokosi, navzlic temu, da skorajda nobeno prvenstvo ni minilo brez takšnega ali drugačnega nemilega dogodka, včasih pa je tudi komu znala zavreti kri…

Branilec naslova skozi šivankino uho in parada starcev

Toliko o preteklih prvenstvih, zdaj pa k letošnjemu, ki bo epilog doživelo v soboto, 13.maja s končnico osmerice veličastnih. Včeraj smo sklenili predtekmovanje, in to s pravcatim trilerjem, ko je Jože Matulin tako rekoč v zadnji sekundi prehitel Izeta Lemezovića in ga izrinil iz osmerice. Oba sta v treh nastopih zbrala po 1557 kegljev, a je bil Jože za dva klina boljši v čiščenju. Neverjetno, in tako bi branilec naslova ostal celo brez uvrstitve v finale, če ga ne bi »rešil« Ivo Fras, ki se je kot četrtouvrščeni nastopu odpovedal!

Presenečajo tudi skromne uvrstitve mlajših tekmovalcev (Haložan, Petek, Skaza…) in tako sestava finalistov spominja na pravo veteransko prvenstvo. Z izjemo Željka Skroberja sami oldtajmerji, s povprečno starostjo osmerice natanko 60 let! Ali je to dobro ali slabo oziroma, kaj tovrstna parada »starcev« pomeni, presodite sami. A nekaj je gotovo – rutina še naprej ostaja eden nezanemarljivih dejavnikov na tovrstnih merjenjih moči.

Karte že vnaprej razdeljene

Za razliko od pretekmovanja bo finale manj razburljiv oziroma sploh ne bo napet. Kajti vse karte so praktično že vnaprej razdeljene. Kar pomeni, da bodo dobitniki pokalov zanesljivo Mirko Harc, Peter Rakovič in Avgust Volšek, in to prav po tem zaporedju. V treh krogih so si priigrali težko ulovljivo prednost, pa tudi med njimi samimi zevajo takšne razlike, da bodo skorajda zagotovo ohranili svoje trenutne uvrstitve. Mirko denimo vodi za ogromnih 112 kegljev pred Petrom, ta pa za 45 kegljev pred Avgustom, ki glede na to, da ne bo zaigral Ivo Fras, prav tako prepričljivo vodi pred zasledovalci. Nekoliko tesnejše razlike so med ostalimi tekmovalci, za katere bo to bolj ali manj tolažilen nastop, nekakšno ogrevanje za čago, ki bo sledila. Tako pač je, odvisno od trenutne forme, razpoloženja, bioritma, pristopa…

Mirko kot Guliver

Mirko Harc je bil kot nekakšen Guliver med palčki najboljši v vseh treh krogih. Trikrat najboljši tudi v čiščenju in dvakrat na polno (enkrat še Željko Skrober). Najboljša ribiča sta bila s po 39 ribami (povprečje 13,0) Igor Dolinšek in Bojan Mušič, najslabši pa z zgolj tremi ulovljenimi ribicami znova ta famozni ceršaški razbijač kegljev Mirko. Slednji je 13.aprila kot prvi v zgodovini prvenstev presegel šeststotico, zrušil je 606 kegljev.

Že jutri, v soboto finalni nastop opravita Izet Lemezović in Leon Polše, tako da bodo prihodnjo soboto na sporedu le trije finalni dvoboji (10.00 – 13.00), nakar bo sledila še svečana razglasitev rezultatov s podelitvijo pokalov, za tem pa še družabno srečanje z zakusko.

Dosje finalistov (uvrstitve med osem najboljših na dosedanjih KP KKL, vključno z letošnjim):

Peter Rakovič: 16 uvrstitev med 8, in to 16-ič zapored, 6 krat med 3 (3-3-0)

Avgust Volšek: 9 krat med 8 (osmič zapored), 4 krat med 3 (1-0-3)

Borut Planinšič: 18 krat med 8 (17-ič zapored), 11 krat med 3 (5-4-2)

Željko Skrober: 5 krat med 8, 3 krat med 3 (1-2-0)

Leon Polše: 3 krat med 8 (tretjič zapored)

Jože Matulin: 9 krat med osem, enkrat med 3 (0-1-0)

Mirko Harc: prvič med 8 (prvič nastopa)

Izet Lemezović: 7 krat med 8 (petič zapored), 4 krat med 3 (2-0-2)

Kako je bilo lani:

1. Izet Lemezović, 2. Borut Planinšič, 3. Igor Skaza, 4. Peter Rakovič, 5. Vinko Pernek, 6. Erik Haložan, 7. Avgust Volšek, 8. Leon Polše

Končne uvrstitve po treh krogih predtekmovanja:

1. Mirko Harc 1776 (povprečje 592,0), 2. Peter Rakovič 1664, 3. Avgust Volšek 1619, 4. Ivan Fras 1610, 5. Borut Planinšič 1580, 6. Željko Skrober 1569, 7. Leon Polše 1567, 8. Jože Matulin, 9. Izet Lemezović po 1557, 10. Oto Lorenčič 1547, 11. Erik Haložan 1526, 12. David Petek 1524, 13. Milan Mali 1516, 14. Igor Skaza 1504, 15. Igor Dolinšek 1480, 16. Tomaž Šinko 1478, 17. Goran Vidrih 1470, 18. Branislav Trglavčnik 1461, 19. Drago Cimerman 1452, 20. Danijel Mernik 1444, 21. Bojan Mušič 1422, 22. Dalibor Katavić 517 (odstop po prvem krogu).

Razpored finala, v soboto, 13.maja 2017

10.00: Jože Matulin in Željko Skrober

11.00: Avgust Volšek in Borut Planinšič

12.00: Mirko Harc in Peter Rakovič

Izet Lemezović in Leon Polše nastopita že v soboto, 6.maja, ob 10.uri.

Tekst in foto: Borut Planinšič