Intervju: Igor Skaza, športni direktor KK Lokomotiva

 Lokos, zaljubljen v kegljanje

 Igor Skaza (letnik 1971), bančni uslužbenec, nekdanji rokometaš, od leta 2004 kegljač s sedemletnim stažem pri KK Fala, od leta 2011 Lokos. Trener z licenco prve topnje, tudi sodnik druge stopnje, igralec in športni direktor KK Lokomotiva. Za prvo moštvo Lokosov je v petih in pol sezonah zbral 104 nastope, bil je soakter osvojitve dveh zmagovalnih naslovov v prvi ligi OTS Maribor in zmage v majskih kvalifikacijah ter povratka v tretjo državno ligo, po kateri je Lokomotivo zaman skominalo dolga štiri leta. Igor (njegov osebni rekord je 581 kegljev) je ob ekipnih nanizal tudi nekaj vidnih posamičnih uspehov: z Erikom Haložanom sta zmagala na turnirju dvojic oziroma tandemov v Rušah, kjer je na zadnjem zimskem turnirju pod UV svetlobo osvojil imenitno drugo mesto, na lanskem območnem prvenstvu v tandemih sta z Erikom osvojila bron, dvakrat je postal klubski prvak v sprintu, trikrat se je uvrstil med tri na klubskih prvenstvih…

Po »dobljeni nogi« še bolj zagrizen

Igorja so enkrat že zrušili, a se ni dal. Nasprotno, kot pravi kamikaza se je še bolj zagrizel v trdo strokovno delo.

»V sezoni 2013/14 sem vodil ekipo, ki je osvojila naslov prvaka v območni ligi in se uvrstila v kvalifikacije za tretjo državno ligo v Novi Gorici. Nismo upeli, a sem hitro spoznal, da je to realnost in da brez občutnejših kadrovskih sprememb oziroma pomladitev željenih ciljev ne bomo dosegli. V novi jesenski sezoni so se zvrstili slabi rezultati, očitana mi je bila tudi preobremenjenost, ker sem hkrati vodil obe ekipi, in po 7. krogu je vodenje prvega moštva znova prevzel Franc Ilešič. Bil sem seve razočaran, vendar me je ta razrešitev še bolj spodbudila in utrdila v prepričanju, da sem pravilno razmišljal in da bodo rezultati prišli le s trdim delom in hkrati z osvežitvijo igralskih vrst«.

Na novo priložnost za uresničevanje vizij mu ni bilo treba dolgo čakati, v sezoni 2015/16 je na položaju športnega direktorja nasledil Avgusta Volška in začel pisati novo pomembno poglavje v zgodovini Lokosov.

»Naneslo je, da je v Rušah rapadel klub Maria Rast in sem angažiral nekaj njegovih igralcev, od katerih se je na tekmah še zlasti izkazal Matic Kreuh, žal pa se je poslovil že po polovici sezone. Hkrati sem v klub iz Ruš pripeljal preverjenega kegljača Davida Petka, ki je bil že nekaj časa neaktiven, toda hitro se je ujel in postal eden ključnih mož pri osvojitvi zmagovalnega naslova v ligi in naši imenitni zmagi v kvalifikacijah za tretjo ligo v Slovenskih Konjicah«.

Lokosi kot novinci oziroma povratniki v državno divizijo so z drugim mestom po jesenskem delu tekočega tekmovanja, zgolj dve točki za vodilnim Slovenj Gradcem, nekakšen hit prvenstva.

»Pred startom so nas prevevali mešani občutki, saj vendarle gre za višji rang tekmovanja. Po začetni negotovosti, ob dveh zmagah in dveh porazih, nam je steklo in nanizali smo pet zaporednih zmag, med drugim tudi proti resnima konkurentoma Konstruktorju in Konjicam. Mirko Harc, okrepitev iz Ceršaka, vsekakor predstavlja vlečnega konja, s svojimi rezultati zelo motivira in dviga soigralce. Gotovo pa je k napredku ob vse močneje izraženem moštvenem duhu odločilno pripomogla tudi uvedba redne vadbe v dvorani Tabor, kjer tudi igramo prvenstvene tekme, za kar velja vsa zahvala klubskemu vodstvu in tudi razumevanju KK Konstruktor. Zdaj, ko nas je v zimskem prestopnem roku okrepil še Željko Skrober iz De Veste, so naše možnosti za morebitno napredovanje med drugoligaše postale povsem realne. Vendar je potrebna potrpežljivost, do zadanih ciljev lahko pridemo postopma, korak za korakom, too je namreč produktivnejše kot veliki skoki, ki se utegnejo vrniti kot bumerang. In vse to le ob skrajno resnem pristopu k vadbi in tekmovanju. Za kar imamo po zaslugi klubskega vodstva zagotovljene vse pogoje. Kot zgledno ocenjujem tudi sodelovanje z vodjo prve ekipe, ki bi, resnici na ljubo, lahko bilo še boljše, takšen pač sem, namreč vselej težim k perfekcionizmu«.

Harc in zdaj še Skrober sta bili pravi mali bombi obeh prestopnih rokov, letnega in zimskega?

»Moram reči, da sva se glede tega s predsednikom kluba odlično ujela, dobil sem proste roke, zato sem se tudi lotil te funkcije. Poleg omenjenih, ki pomenita velikansko okrepitev, so se nam ponujali še številni bolj ali manj renomirani igralci, vendar sem pri tem ravnal premišljeno, racionalno. Povedal sem že, da zagovarjam postopen, razumen razvoj. Ena od mojih poglavitnih deviz pri sestavljanju ekipe je denimo čim optimalnejši spoj rutine in mladosti. Kajti starejše igralce krasita izkušenost in psihološka stabilnost kot zelo pomembna dejavnika, medtem ko so mladi igralci podvrženi nihanjem in se kljub svojim nespornim potencialom ob svoji začetni zagnanosti neučakanosti lahko kaj hitro povsem izgubijo. Sicer pa itak zagovarjam tezo, da je ob primernem športnem pristopu najpomembnejše znanje, torej doseženi rezultati. Ob tem se zavedam tudi dejstva, da h kegljanju, ki je zame poleg streljanja, golfa in tenisa psihološko gledano eden najzahtevnejših športov, težko privabljamo mlade. Kakšnega rosnega najstnika morda še že, potem pa zaidejo k drugim panogam ali povsem izginejo iz športa in tudi zato je v našem kegljanju toliko starejših igralcev«.

Predan vojaškemu drilu in alergičen na alkohol

Prav po slednjem, torej resnem, tako rekoč totalnem pristopu k svojemu poslanstvu in kegljanju samemu, je športni direktor lahko za vzor vsem v klubu in tudi širše.

»Čeprav smo kegljači po statusu amaterji, pa smo vse prej kot to, smo pravzaprav nekakšni polprofesionalci. Redni treningi in tekmovanja zahtevajo od nas veliko truda in časa, tudi odrekanj. Vendar je za prave dosežke treba vlagati še veliko več napora. Brez dodatnih telesnih aktivnostih namreč ne gre, nenehno je treba skrbeti za ustrezno telesno pripravljenost, zlasti to velja za delo z nogami. Kajti v nasprotnem telo ne zdrži zahtevnega celosezonskega tempa in zato vse prevečkrat prihaja do velikih oscilacij v formi. Sam temu posvečam izredno pozornost, enkrat tedensko obiskujem Bootcamp FIT AS v Valvazorjevi ulici na Studencih, kjer se predajam tako imenovanemu vojaškemu sistemu negovanja telesa in duha, ki zajema vrsto aktivnosti, od počepov, skokov, teka, do vlečenja vrvi in podobno. Gre za športno dejavnost, ki je pred leti prišla iz ZDA, izbral sem si jo, ker vsebuje veliko več gibanja kot fitnes, ki je bolj statičen. Pozimi delamo v dvorani, poleti pod Pohorjem. In zato lahko zase rečem, da sem za napore na kegljaških stezah res maksimalno pripravljen!«.

Torej Igor kot primer športnika od glave do pete, Skaza – kamikaza, če si dovolim kot kompliment uporabiti to skovanko, ki se mi je porodila ob spremljanju tvoje nepopustljivosti na stezah in tudi siceršnje načelnosti v interakcijah s soigralci in varovanci?

»Zaljubljen sem v kegljanje, dobesedno. Pri tem me zelo veseli, da imam v svojih stremljenjih popolno podporo pri svoji družini. Še več, tudi soproga Metka namreč obiskuje bootcamp center, hči Sara trenira rokomet, mlajša Lara pa pleše balet. Vse te aktivnosti terjajo veliko odsotnosti od doma, in če ni medsebojnega razumevanja, ni sreče in ne uspehov. Naj dodam še, da ne trpim nediscipline in neresnosti, še prav posebej pa sem alergičen na alkohol, ko gre za športne aktivnosti, to dvoje namreč ne gre skupaj. Soigralce v klubu sem na to že večkrat opozoril in zagotavljam jim lahko, da naslednjič ne bodo v ekipi, če bodo pred nastopom zaužili samo kapljico alkohola. Nimam nič proti, če po tekmi zmago proslavimo tudi na ta način, saj je to človeško, vendar pred tekmo – niti govora!«.

In ambicije, vizije kegljaškega zanesenjaka, ki bi s svojimi strokovnimi pogledi in potenciali v prihodnje tudi navzven lahko še kako koristil slovenskemu kegljanju?

»Kajpak uresničiti velike želje, izkoristiti priložnost, ki se nam minimalnem zaostankom na lestvici za vodilnimi Korošci ponuja, čeprav za prvega favorita prvenstva oziroma najhujšega konkurenta še zmeraj smatram drugo ekipo Konstruktorja. Torej osvojiti prvo mesto in postati stabilen drugoligaš, kdaj kasnjee pa nemara še kaj več. Vendar je o tem še malce prezgodaj govoriti. Polagoma kanimo ojačati tudi našo drugo ekipo, da bi se tako laže uvrstila med tretjeligaše. Želim si tudi, da bi v klubu ohranili oziroma še izboljšali sicer zelo dobre odnose. Nasploh sodim, da je naš klub Lokomotiva v zadnjih letih občutno napredoval, v vseh ozirih, organizacijskih in tekmovalnih in da uživa precej večji ugled v ožji in širši okolici kot nekdaj. Poglejmo samo, kakšne uspehe zadnja leta, tudi v državnem merilu, žanjejo naši veterani, ki osvajajo medalje kot po tekočem traku. Pri vsem pomembno vlogo predstavljajo tudi naši krožki, s katerimi tvorimo neločljivo povezano celoto. Prizadeval si bom, da bi sčasoma pridobili še dodaten vadbeni termin na taborskem kegljišču. Kar se mene osebno tiče, si želim rezultatsko še napredovati, moja zagnanost je ob prihodu kvalitetnih igralcev še toliko večja. Prav tako si želim čim večjega napredka pri svojem strokovnem delu, kjer sem se veliko naučil pri celjskem trenerju Ladu Gobcu, marsikaj koristnega pa spoznavam tudi pri Konstruktorjevem trenerju Bojanu Pihlarju. Verjamem, da bom pridobljene izkušnje znal uspešno prenašati na igralce. Skratka, če vse skupaj strnem, prepričan sem, da naša generacija piše nov, nadvse uspešen  list v zgodovini Lokomotive!«.

Srečno in natančno roko ter še veliko uspeha, Iggy!!

Tekst: Borut Planinšič