Franc Ilešič, vodja-trener prve ekipe KK Lokomotiva ocenjuje minulo tekmovalno sezono in komentira aktualna dogajanja v klubu

Le v slogi je moč!

Tako blizu, a hkrati tako daleč. Velja za minulo, že 17. Lokomotivino sezono v tretji državni ligi. Lokosi kot novinci so po 11.krogu zasedli vrh lestvice, sledili sta še dve zmagi za briljanten niz devetih zaporednih zmag. Ko se je že zdelo, da je modra kompozicija neustavljiva, pa šok – štiri zaporedne ničle! Najodločilnejša na sosedskem derbiju s Konstruktorjem, ki je na koncu ubežal za celih šest točk. Lokomotivi je še drugič v zgodovini tretjeligaških tekmovanj pripadlo srebro, s petim najboljšim povprečjem doslej (ekipa 3169,1, igralci 528,2), Mirko Harc pa je s povprečjem 552,58 postal najboljši igralec prvenstva. Za nameček je drugo mesto osvojila tudi druga ekipa in tako je v Lokomotivinem hangarju pristala kolekcija dveh pokalov in dveh kompletov medalj. Nominalno gledano izjemno uspešna sezona 2016/17, toda kljub temu se ni moč izogniti občutku o zamujeni veliki priložnosti, namreč uvrstitvi v drugo SLO divizijo.

Franc Ilešič je ekipo vodil šest sezon (z izjemo sezone 2013/14). Leta 2011 se je po odhodu številnih igralcev še obdržala v državni ligi, za tem je izpadla in štiri leta nastopala v OTS ligi (po dve prvi in tretji mesti), lani pa ji je v drugem poizkusu v kvalifikacijah le uspel povratek v tekmovanje, v katerem je poprej sodelovala kar šestnajst zaporednih sezon.

In kako vodja ekipe, po stažu najstarejši Lokos (od 1973) ocenjuje minulo sezono 2016/17?

»Prepričan sem, da je to velik uspeh, kajti vendarle je treba reči, da je bil naš osnovni cilj obstanek v ligi, in ta je bil z drugim mestom obilno presežen. Po dokaj spremenljivem startu smo nanizali serijo zmag in naši apetiti so seveda narasli. Žal nas je sreča zapustila prav na pomembni tekmi s Konstruktorjem, katero smo izgubili za pičle štiri keglje. Ta nesrečni poraz, pa tudi tisti pred tem v Ceršaku, je vsekakor odločilno vplival na padec forme. No, za vsaj malo tolažbe so poskrbeli kegljači naše druge ekipe, ki je s sijajno spomladansko serijo osmih zaporednih zmag prav tako osvojila drugo mesto v prvi ligi OTS Maribor, takoj za našimi prijatelji iz KK Krilato kolo.«

»Sanje se uresničujejo«, je v novembrskem intervjuju po sijajni zmagovalni seriji in osvojitvi naslova jesenskih podprvakov za klubsko spletko med drugim povedal Franc, pri čemer je imel v mislih napredovanje med drugoligaše. Želja oziroma prerokba se žal ni uresničila.

»Končalo se je kot se je, a menim, da bi nam uspel še večji podvig, če nas ne bi kar nekajkrat spremljala smola. Toda še kakšna okrepitev v ekipi in še bolj zavzeta vadba in nemara v prihodnji sezoni vendarle uresničimo dolgoletne sanje in se uvrstimo v drugo ligo.«

Lokomotiva se je pred začetkom prvenstva bistveno okrepila s prihodom Mirka Harca, pozimi je pristopil še Željko Skrober.

»Mirko je absolutno dokazal za kako kvalitetnega in prekaljenega kegljaškega borca gre. V ekipo je z svojimi rezultati vnesel ogromno spodbude, kot igralec, ki je po dosežkih za korak pred ostalimi, je več kot upravičil svoj prihod. Glede Željka velja splošno znana ugotovitev, da zamenjava okolja za marsikoga predstavlja zahtevno oviro in čeprav se resda še ni najbolje znašel, trdno verjamemo v njegove zmožnosti.«

Reklo, da so generali praviloma najpametnejši šele po bitki, že desetletja še kako spremlja tudi Lokomotivo. Nazlic številnim uspešnim predstavam je bilo kar nekaj očitkov glede nepravočasnih zamenjav igralcev, katerih forma je vidno usihala.

»Značilno zame je, da se zelo težko odločam za menjave. To storim šele, če ocenim, da bi bilo to resnično dobro za razplet tekme. To so nasploh rizične odločitve, kajti velikokrat se namreč izkaže, da igralcem v nadaljevanju steče. Kot se je velikokrat tudi zgodilo, da je bila zamenjava neučinkovita. Praviloma pač zaupam startni šesterki, in ta se je v letošnji sezoni kar iskristalizirala.«

Glede na to, da je Franc Ilešič že desetletja tesno povezan tudi z ostalimi dogajanji v klubu, se v razgovoru kajpak ni bilo moč izogniti bližnjemu zboru članov. Teme , ki že lep čas žuli marsikaterega člana.

»Odkrito povedano, zaskrbljen sem. V tej predvolilni bitki se pravzaprav srečujemo z dvema dokaj različnima opcijama glede morebitne prihodnosti kluba. Ta obstaja že 65 in več let in je pomembnejši od raznih parcialnih oziroma osebnih interesov, ki jih vse očitneje zaznavam. Kot je razvidno iz kandidatnih list je očitno, da si iz železničarskih vrst želijo prisvojiti vso oblast, kar utegne imeti izjemno negativne posledice. Morali bi poiskati neko kompromisno, srednjo pot, oblikovati složen vodstveni kolektiv, v katerem bi imeli besedo tudi dosedanji dolgoletni člani kluba, namesto da so tako rekoč povsem izločeni, s čimer se že pred volitvami novega predsednika delimo na dva tabora. Marsikdo, tudi sam sem med njimi, ne verjame velikim predvolilnim obljubam, obstaja resna bojazen, da bi nas zaradi popolnega razkola zapustili ključni igralci, kot se nam je pred leti že zgodilo. Člani so v zvezi z odločanjem o tem, koga bodo volili, izpostavljeni velikim pritiskom, kar je seveda povsem v nasprotju z demokratičnimi načeli delovanja športnega kluba.«

Francijev sklepni apel se glasi: »Srčno si želim, da bi vsi igralci, tudi tisti iz vrst železničarjev, temeljito premislili, koga bodo v petek volili za predsednika. Naj se odločijo po svoji vesti, in ne da pod vplivom ustrahovanja glasujejo v nasprotju s svojimi načeli in interesi. Vsem, ki kanijo v prihodnje odločati o usodi Lokomotive, pa polagam na dušo, da lahko klub še naprej žanje uspehe in ohranja težko priborjeni ugled le s skupnim ustvarjalnim delom, kakršne koli delitve pa bi bile pogubne!«

Tako torej Franc Ilešič, ki je čisto na koncu pristavil še tole: »Iskrena hvala za zaupanje vsem, s katerimi sem kot vodja ekipe, ki je dosegla kar nekaj lepih uspehov, sodeloval zadnjih šest let. In hvala tudi našim krožkom, brez katerih si uspešnega delovanja Lokomotive seveda ni moč zamisliti!«

Tekst in foto: Borut Planinšič