Predsednik poln idej, a še koleba

V iztekajočem se letu 2016 je zadnji sogovornik na naši »spletki« David Brečko. Osmi po vrsti predsednik KK Lokomotiva za Radom Baumkircherjem, Slavkom Rosijem, Štefanom Simončičem, Mirkom Lukićem, Otom Nabernikom, Jožetom Alegrom in Zmagom Majerjem. Z izjemo petega naštetega sami železničarji po stanu. Izvoljen je bil na zboru članov 26.aprila 2013. Priimek Brečko se je večstransko vidno zapisal v zgodovino kluba, saj sta bila njegov oče Franc in stric Martin zelo uspešna kegljača.

»Z očetom večkrat načneva temo o kegljanju in Lokomotivi. No, nemara je zanimivo, če že govoriva o naših družinskih povezavah in prepletenosti z Lokosi, da je bil kegljač tudi Darko Babič, dolgoletni zunajzakonski partner očetove sestre Regine, torej je bil moj nesojeni stric. Za nameček je bil nekdanji predsednik kluba Štefan Simončič naš ožji družinski prijatelj, v mladosti pa sem se veliko družil s sinovoma Mirka Lukića, takisto nekdanjega predsednika kluba, in prav to me je večkrat pripeljalo na kegljišče«.

Za Lokomotivo je v zadnjih letih nesporno eno najuspešnejših obdobij v zgodovini kluba. Posamični uspehi na tekmovanjih se vrstijo kot po tekočem traku in kot še nikoli poprej, prvo moštvo se je vrnilo v državno ligo… Za vse to je kajpak potreben ustrezen »suport«, in na njegovem čelu je kot predsednik prav David Brečko.

»Kar smo si pred slabimi štirimi leti zadali, smo, kar se tekmovalnega dela kluba tiče, tudi uresničili. Tole z uvrstitvijo v državno ligo je bila le še pika na i in zelo sem zadovoljen z vsemi dosežki naših fantov. Menim, da je to odraz tudi dobrega vzdušja znotraj kluba in v ekipi, pomembno so seveda vplivale tudi igralske okrepitve. V klubskem vodstvu smo se po svojih močeh trudili, da bi kegljačem zagotovili čim optimalnejše pogoje in zdaj smo, kjer smo. Torej z realnimi možnostmi za novi, še višji preskok v drugo ligo. V nadaljevanju prvenstva potrebujemo še nekaj športne sreče, zavedam pa se, da bo to že kar mala psihološka vojna, saj tudi naši konkurenti ne bodo spali. Vsekakor pa velja priložnost, kakršna se ne pokaže ravno vsak dan, izkoristiti«.

David se je tudi sam, bolj ali manj uspešno, spoprijemal s podiranjem kegljev, zbral je kar nekaj nastopov za drugo moštvo Lokosov.

»Rad kegljam, vendar mi za še bolj intenzivno ukvarjanje z njim zares primanjkuje časa. Vendar to ni edini vzrok, da se mu nisem povsem predal. Kot predsednik kluba se namreč zavedam, da sem izpostavljen konfliktu interesov, zato ne želim ostalim članom odžirati mesta v ekipi. Prepričan sem, da kakršna koli funkcija v klubu in hkrati igranje enostavno ne sodita skupaj. Sem pa zagovornik teze, da pri tem, koga uvrstiti v ekipo, v 90 odstotkih štejejo doseženi rezultati, preostalih deset pa izkazana pripadnost klubu oziroma pristop k obveznostim, ki jih terja članstvo v njem«.

Predsednik je za časa svojemga nepolnega štiriletnega mandata preudarno in nadvse uspešno krmaril modro barko iz Kolonije tudi v organizacijskem oziroma logističnem smislu.

»Prepričan sem, da smo dobro gospodarili. Obnovili smo streho kegljišča, celotno vodovodno napeljavo, sanirali strop in večji del sistema centralnega ogrevanja… Poleg tega smo povsem prenovili klubsko spletno stran kot pomembno ogledalo kluba, za katero menim, da je izvrstna; nekaj dlje je sicer trajalo, a sleherna stvar potrebuje svoj čas, da zori. In je dozorela. Če rezimiram, klub bo naša vodstvena ekipa pustila v kar dobri kondiciji, to, kar smo pred štirimi leti prevzeli od predhodnikov, bomo spomladi tudi predali naslednikom«.

Neuresničenih načrtov ni ostalo ravno veliko.

»Treba bo še obnoviti fasado, da bi tako objekt ustrezno toplotno zaščitili. Osebno sem si od nekdaj želel, da bi montažni prizidek, kjer je zdaj klubska soba, porušili in objekt dozidali oziroma podaljšali. S tem bi pridobili dodatne prostore za ločene moške in ženske garderobe. Tega bi se najprej lotil, če bi imel namen naprej še naprej voditi klub«.

Mar to pomeni, da predsednik po spomladanski skupščini ne namerava več nadaljevati svojega mandata?

»Najbrž res ne, vendar se o tem še nisem dokončno odločil. Ne vem, a priznam, da me včasih motijo drobni nesporazumi, ki so pri našem poslanstvu sicer neizogibni, saj vsi pač nismo oziroma ne moremo biti istega mnenja. Vendar si žal prevečkrat probleme brez potrebe naredimo sami. Kegljaški ego je nasploh včasih res prav čuden. Gledano s te plati tega ne bi več rad še enkrat izkusil, čeprav me po drugi strani hrabrijo naši skupni klubski uspehi in premorem še veliko idej. Po naravi sem človek, ki se izogiba konfliktom, moj pogled na svet je pač takšen, da se vse da urediti na miren način in v zadovoljstvo vseh. Drugi razlog, zaradi katerega sem še v dvomih, je pomanjkanje časa, a to bi še nekako rešil, če ne bi bilo prvega, ki sem ga omenil. Si bom pa prizadeval, da bi volilni zbor članov izvedli šele v maju, ko bodo najpomebnejša tekmovanja že mimo«.

Da je predsednik Lokomotive železničar, je že od nekdaj nekako samoumevno, strateško gledano tudi nadvse pomembno, čeprav za športno društvo pravno gledano neobvezujoče. David je svoj mandat tudi začel kot uslužbenec Slovenskih železnic, s 1.januarjem 2014 pa je presedlak k Avstrijcem.

»Kot vodja osebja sem zaposlen sem v firmi RTS Rail Transport Service G.m.b.H, s sedežem v Gradcu. Gre za del matičnega podjetja Swietelsky iz Linza, enega največjih podjetjij za gradnjo prog na svetu, ki ima prek deset tisoč zaposlenih, naša firma pa se ukvarja z oskrbovanjem njihovih gradbišč. Pri Slovenskih železnicah sem sicer začel delati kot pomočnik strojevodje, nato kot strojevodja in nadzornik lokomotiv, zadnja štiri leta pred odhodom v Avstrijo, kamor so me vodili izključno novi poklicni izzivi, sem zelo aktivno deloval v sindikatu strojevodij«.

Novo leto že trka na vrata. In kakšna je predsednikova poslanica pred vstopom v leto 2017?

»Vsem članom kluba želim zlasti čim več potrpljenja, seveda pa tudi veliko športnih uspehov in osebnega zadovoljstva ter sreče!«, je razgovor sklenil prvi mož Lokosov, nekdanji Studenčan, ki bo za razliko od zadnjih štirih let, ko je najbolj nori dan v letu pričakal na Ribniški koči, to pot silvestroval doma. Na Kardeljevi cesti, v krogu svoje družine, soproge Helene in hčera Hane in Neže.

Tekst: Borut Planinšič